WoO
Come Blue
A. Star Recordings
Street: 06.08
WoO = Eluvium + Stars of the Lid + Tim Hecker
This was a wonderful little surprise.Intrigued, not knowing at all what to expect, with zero press release and mysterious album artwork, I immediately put this in my car CD player. The result was approximately 45 minutes of minimalistic and soothing soundscapes that are comparable to what the revered Eluvium would sound like if he was marooned on a derelict space station. The sole proprietor of WoO is located in the Serbian city of Belgrade of all places, and upon further investigation, I found that this album was printed in a limited release by a small label in Kaysville, Utah. If you love ambient music, and have any interest in supporting local labels, I can't recommend this collection of songs enough. Hurry though, as it is limited to 200 copies.
–Conor Dow for Slug Magazine


* O Beograjčanu WoOju vse od njegovega koncerta v Stari elektrarni pred dobrim letom dni, ko je skupaj s somišljenikom Fenneszom odprl lanski Festival pomladi, nismo slišali prav veliko. Po svoje tudi razumljivo, saj je šlo takrat za nekakšen izvenserijski nastop, ki je bil pač deležen precejšnje pozornosti. Vanj je vpel predstavitev svojega prvenca 'Mobi Rock', ki je izšel pri domačem založniku Rx:Tx, še bolj kot to pa je kakopak v oči bodlo dejstvo, da je za njim na oder stopil sam guru sprocesiranih kitarskih zvokov – Christian Fennesz.

WoO, ki je bil takrat še razmeroma na začetku svoje solistične poti, se je ob boku enega vodilnih elektroakustikov znašel povsem suvereno, a čeprav oba gojita zelo sorodni estetiki, njun ustvarjalni proces kaže na eno bistveno razliko. Medtem ko Fennesz izvorni zvok električne kitare obdeluje softversko (kar je znotraj te izraznosti najbolj pogosta praksa), WoO kitarski zvok nadgrajuje in obdeluje le z analognimi posegi in samplerjem. V praksi je to pomenilo, da je bila zvočnost Dunajčana precej bolj zgoščena oziroma večplastna, Beograjčan pa je odpiral čistejše linije, na katere je nato nizal šume in pokljanja z mobitelov, magnetov in daljinskih upravljalcev.

WoO je na nek način pravzaprav predstavil proces nastajanja svojega prvenca, saj je tudi tega bojda sestavil brez računalniških posegov. In če se je takrat zdelo, da tovrsten pristop vendarle nekoliko omejuje potencial, ki bi ga glasbenik morda lahko razvil z uporabo softvera, se ta ugibanja razblinjajo ob poslušanju njegovega novega albuma 'Come Blue'.

Ta je nastal po enaki metodi, toda zvok je po novem postal precej bolj kompleksen in še bolj soroden izraznosti nekaterih najbolj cenjenih kitarskih elektroakustikov. Ali je to dobro ali slabo, je seveda odvisno od vsakega posameznika. Tisti, ki so bliže čistejši strunski liniji, zasuka v WoOjevi estetiki verjetno ne bodo odobravali. Zvočnim sladokuscem, ki jim je v tovrstnih praksah eno glavnih meril barvitost zvoka, pa bo plošča 'Come Blue' bržkone pisana na kožo.

Če se je torej WoOjev prvenec slišal, kot bi bil narejen s kitaro, mobiteli, magneti, daljinskimi upravljalci, računalniškimi miškami in efekti, se njegov novi album sliši, kot bi bil narejen s Fenneszovim setupom. Razlika med obema ploščama je torej velika. Na prvi je mesto dobilo deset izrazno precej raznolikih kosov, osredotočenih na posamične ideje, nova plošča pa ponuja le šest daljših skladb, nameščenih v novi izraznosti najbolj primerno formo. Nestrukturirane plasti in teksture odkrivajo precej bolj krhko, na melodiko oprto zvočnost, pod površjem pa subtilno odzvanjajo zvoki mobilnikov in interference daljinskih upravljalcev, ki so zaenkrat tista WoOjeva najbolj prepoznavna (morda celo edina?) specifika. Prvenec smo razčlenili skozi objektiv kozmično-hrupnih kitarskih praks, medtem pa lahko album 'Come Blue' umestimo le v kontekst ambientalnih prebiranj. Na to opomni tudi odlična skladba 'Above and below', v kateri se denimo pojavi močna referenca na prvo ime sodobne ambientalne glasbe – norveškega mojstra arktične poetike Biosphere. V nekaj segmentih WoO tudi na novem albumu ohrani razmeroma neobdelane kitarske linije, vendar pa jih tako subtilno vpne v prostor, da pozornost poslušalca preusmeri drugam. Seveda če je o pozornosti sploh mogoče govoriti, saj je WoOjev zvočni univerzum še eden v vrsti tistih, ki te odpeljejo v nek paralelen, brezčasen svet.

Album 'Come Blue' ponudi precej bolj zrelo izraznost od predhodnika, vendar pa na ta račun WoO žrtvuje precejšen del lastne karakteristike. Res je tudi, da ga lahko mirno umestimo ob bok nekaterih vidnejših kitarskih elektroakustikov, toda po drugi strani znotraj te izraznosti album ne ponudi nobenega presežka. A ker se privrženci tovrstnih praks običajno odločajo skozi prizmo tako neoprijemljivih detajlov, kot je denimo »toplina zvoka«, ne gre dvomiti, da 'Come Blue' ne bo našel svojega delčka pozornosti.

pripravil Goran Kompoš