Homo sapiens. Naslednik Avstrolopiteka Africanusa in Homo Erectusa. Opica ali nekaj več? V precej rečeh smo si precej podobni, če denimo mislite, da je oralni seks mogoč le pri ljudeh, pojdite še enkrat v zoološki vrt in se čudite svojemu neznanju. Smo pa si podobni tudi zaradi druge, ne tako bleščave sposobnosti. Zmožni smo ubijati svojo vrsto. Oh ja, to lahko opravimo tako temeljito in učinkovito, da izbrišemo celotno etnično, versko, barvno vejo. Temu pravimo genocid. Ga opravljamo, ker smo takšni, ali ker smo tako naučeni. Veliko vprašanje! V preteklem tednu sem imel nastop na Madžarskem. Z ostalimi opicami iz Hrvaške, Avstrije, Nemške in Slovenije smo prepevali Dihi Dihi z mano, nastop pa nebi bil tako zanimiv, če nebi po koncu nastopa mene pristopil veliki in sivi samec in mi čestital. Skoraj sem padel kot na baninem olupku, ko se mi je predstavil. Bil je Arun Ghandi, vnuk velikega indijskega voditelja Mahatma Ghandija. Za tiste ki ne veste, kdo je bil Mahatma Ghandi, naj povzamem, da je bil to Človek. Eden izmed velikih modrecev in borcev za neodvisnost Indije izpod oblasti Britanskega imperija. To pa ni bila borba, kot jo vidimo danes na televizijskih zaslonih, ko si jih dva ali več skočita/jo v lase, zmagovalec pa je tisti, ki porazi drugega. To je bila borba nenasilja. In Resnice. Govoriti in hoditi proti resnici in ne vračati udarce, ko ti jih zadanejo. "Nastavi levo lice, ko te udarijo po desnem. A ne vdaj se. Tvoj duh je nezlomljiv." Kakšna čast je sedeti ob potomcu človeka, ki živi in dodobra pozna dedkove nauke, saj je z njimi odraščal. Nekaj od tega pogovora, nekaj lepih misli, bi rad delil z vami Dragi bralci.

Arun, 72 letni gospod, je pričel o svojem odraščanju. Vzgoja s katero je rasel v svet, je bila drugačna kot jo imamo ljudje na Zahodu. Ko je storil napako, ga starši niso nikoli tepli, pač pa so se odločili za drugačen ukrep. Post. Pri kosilu so mu dejali, da sta starša storila napako, saj ga nista prav vzgojila in zato nista uživala hrane še celoten dan. To je pri otroku vzniknilo v seme odgovornosti, saj najbrž noben otrok ne vidi prav rad, da njegova oče in mama zaradi njega stradata. Lekcija, ki je bila, kot pravi Arun, precej učinkovita. Zanimivo, kajne?

Govor se je nadaljeval v nenasilje kot način življenja. Če človeka postavimo pred človeka in enemu ukažemo da ubije drugega, ga ne bo znal. Za uboj sta potrebni vojaška ali borilna izobrazba. Ko televizije in filmi prikazujejo nasilje, ko starši tepejo otroka, takrat se nasilja naučiš. Vrtenje začaranega kroga pa pretrgamo z nenasiljem, ko na nasilje odgovorimo brez pesti, a vseeno ne popustimo. Ko sledimo Resnici, takrat tudi največji pretepač uvidi, da se je motil in nas potihem spoštuje, ker nam duha ne more zlomiti. Ko je vprašanje naneslo na politiko, se je nasmejal in dejal, da to ni politika, kot bi si jo želel njegov dedek. Kako popolni nesmisel je, da so v svetu politiki ljudje, ki imajo moč, živijo v prestižu, se peljejo v dragih avtomobilih..., ne živijo pa z ljudmi, katere predstavljajo in za katere pravice naj bi se borili. Kako lahko minister v steklenem gradu pravzaprav razume bedo najnižjega sloja, če nikoli ne živi ob ali v njegovih čevljih. Kot indijski politiki, ki so se po zmagi preselili v dvorce britanskega imperija, a Ghandi tega ni želel. Živel je preprosto in čistil stranišča, ko je bilo to potrebno. Nazadnje pa je dejal, da so za (ne)spremembe krivi ljudje sami, saj človek sam določa mejo, do katere ga lahko izkoriščajo. Materializem, da nam ponujajo vedno nove in nove artikle, da se zabavamo z njimi in nas vrtijo v začaranem krogu je odvisen le od nas samih, do kam jih želimo. Zmaga pa vedno resnica in ta je na strani pravičnih, a nenasilnih. Nisem bil več opica, bil sem človek. Zanimivo je, kako sem jo začutil. Resnico. Bral sem že knjige, se učil o filozofijah vzhoda in zahoda, a ko srečaš človeka, ki govori in živi resnico, jo začutiš. Smo le opice, potomci daljnih sorodnikov, ali smo nekaj več. To je odgovor vsakega pozameznika, v mojem srcu vem da sem Človek. Vir: Ona Link: Arun Ghandi, Wikipedia Link: Mahathma Ghandi, Wikipedia P.S. V naslednjih edicijah priloge One intervju z Arun Ghandijem, čekirite

Poletje se počasi nagiba v jesen, zunaj je še vedno toplo, idealno za kakšne izlete v naravi, kajneda? No, zame ne. Šport odpade, slapovi in gore bodo počakali do naslednje sezone.  Zgodilo se je namreč tisto, česar sem se najbolj bal in se hkrati tudi najbolj veselil. Obiskal me je namreč dobri prijatelj in mi za nekaj dni posodil igralno konzolo Playstation 3. Shit. To pomeni le eno prijatelji, da od mene v naslednjih dneh ne pričakujte prav ničesar, saj se bom igral. Kot odrasel otrok.
    Daleč so že leta, ko sem navdušeno skakal okrog igralnih avtomatov in preko medmrežja napucaval 3d streljačine. Vsaj tako sem mislil. Resnica je, da se poskušam tem dejavnostim ogniti v največjem možnem krogu, saj se dodobra zavedam, kako zabavne so lahko. Imam znance, ki so pustili šolo in službo, ker so jih igrice preveč zasvojile. Poznam tudi primere, ko je punca svojemu fantu kupila konzolo ali novo igrico, misleč, da bo naredila prelepo potezo za svojega dragega. A se je uštela. Pošteno. Postelja je hladna, pogovori so zamrli, edini kriki, ki se slišijo iz sobe pa so, ko partner svojim igralnim sotrpinom prek mikrofona razlaga, kje se skrivajo 3d nepridipravi. Haha! Ko potem partnerka spozna, da je storila hudo napako, je že prepozno, saj je medtem že izšla nova verzija dotične igrice, ki je super oh in sploh boljša, kot njeno staro godrnjanje in tarnanje. Zato zapomnite si gospodične in gospe zlato pravilo, ki vam ga polagam na srce: Playstation Tri in seksa več ni!
    V katerem grmu tiči zajec? Zakaj so igrice tako zabavne? Moje mnenje je, preprosto, ker igrice pričarajo uspeh. Ko naredite skrivno misijo, ko postrelite celoten bataljon, ko premagate najtežjega sovraga, ste s svojim igralnim znanjem naredili nekaj. Zmagali ste. Bravo! To tvori v možganih občutek uspeha in s tem občutkom se da zasvojiti. Nič proti uspehu, lepo prosim. Težava je le, da je ta uspeh prisoten le v virtualnem svetu, ki nima veliko zveze z resničnim.
    Ali kaj pomeni, če je gospodič dosegel 80. stopnjo- najvišjo stopnjo čarovnika v fantazijskem svetu, ko pa je v resnici zavaljen prašič, ki nima resničnih prijateljev, nima resničnih vizij in resnično, nima želje da se spremeni na bolje kot človek. Saj je vendar uspešen! Ravno danes ga čaka misija, kjer bodo z prijatelji v globokih rovih pekla prebutali zlobnega demona, ki prinaša veliko cekinov in novo, izboljšano orožje... To bo žurka, ki se je ne sme zamuditi! Zamudi pa se lahko življenje, to ki se v resnici dogaja pred nami, vsakodnevno. Vsak po svoje Boga moli, in vsak svojo Igro igra. Tudi sam nisem nobena izjema.
    Danes nisem spal skoraj nič, saj sem vso noč igral igrico Street Fighter 4. Super zadeva. Imam izbuljeno-rdeče oči in ogromen žulj na levem ročnem palcu od pritiskanja na joypad.Ko se je punca zjutraj zbudila, jo je skoraj vrglo nazaj na posteljo, ko me je videla; "Kaj ti še vedno igraš"? Nisi normalen! Res nisem. Naj ji razložim, zakaj sem zapravil vso noč? Boril sem se v posebnih stopnjah, kjer ti zmaga prinese novo obleko, da lahko svojega borca odeneš v še bolj nevarne barve. Uau! To pa je nekaj! Naloga za prave ase! Zagotovo eden izmed večjih dosežkov mojega življenja. Jaz sem virtualni car!
   Epilog: Zelo sem hvaležen, da je konzola le sposojena in da ni kupljena, saj jo bom z veseljem vrnil nazaj prijatelju. Vse kar počnem s to mašino je, da zapravljam čas, ki bi ga moral vlagati v druge, bolj pomembne reči.  Dovolj je teh norčarij, treba je živeti zrelo, polno in veselo življenje. Dokler pa ne pride čas vrnitve, se bom kar še malo poigral. Le za 15 minut, kot vedno. Le eno stopnjo še. Ali pa mogoče dve. Tri. Komu sploh lažem? Hadoooken! Tiger uppercut! Še enkrat!

Vir:Ona

Vir:Ona

Verjamem,
da je Slovenija zmožna premagati recesijo. V nasprotju z
ostalimi državami ima prednost in to je, verjeli ali ne, njena
majhnost! Pozanimajte se pri učiteljici življenja-
zgodovini - in jo povprašajte kdo je preživel; veliki
dinozaver - lovec tiranozaver ali mali krokodil, pa boste uvideli, da
velikost ni zagotovilo, da bo določena vrsta preživela.
Zakoni narave namreč pustijo v prihodnost le tistim, ki se
najbolje in najhitreje prilagodijo. Ti so najmočnejši. In
to je lahko Slovenija.

Država
izpod sončne strani Alp je tako velika, da jo prevozimo v treh
urah, prekolesarimo v nekaj dneh in prepešačimo v nekaj
tednih. Ta majhnost je odlična predizpozicija za dobro
povezanost, medsebojno pomoč in lepše življenje.
Tako blizu smo si, a tako daleč. Obstaja namreč še
druga razdalja, tista v naših glavah. To je senca Slovenca.
Lahko stanujemo oddaljeni le dober meter narazen, pa smo v našem
srcu oddaljeni za slabo svetlobno leto ali več.

»Ne vrag, le sosed bo mejak«, je napisal že
Prešeren. Toda kdaj? Kdaj bo prišel prešerni
čas, ko bomo zapisali; »Ne vrag, le sosed je mejak«
Menim, da je ta čas tu. Sedanjost.

Prišla
je recesija. Velika in zlobna recesija. Kriza. Ljudje masovno
izgubljamo službe, izgubljamo način življenja, ki nam
je prej omogočal preživeti, vse huje bo, skratka; opleli
smo!

Resnično
verjamete v to, dragi ljudje? Je recesija res tako prevelika kriza,
da nebi mogla postati veliki izziv? Veliki izziv za malo Slovenijo,
da se odzove. Imamo majhnost in urnost, imamo dovolj pameti in imamo
dovolj delovnih ljudi, ki imajo dovolj znanja, da preživimo.

Tako
recesija ni strašna kriza, ob kateri apatično obnemimo,
temveč je le preobrat iz ustaljenih delovnih navad v nove.
Prilagoditev! Služb v prihodnosti morda ne bo, dela pa bo vedno
dovolj. Nezaposlen ne pomeni nezmožen delati, pač pa pomeni
iskati nove načine, da svoje znanje unovči, saj ga nekdo
zelo potrebuje. Nekdo zna servisirati avto, drugi zna polagati
ploščice, tretji poučuje glasbene inštrumente
,četrti zna kuhati ter biti prijetna družba. Verjemite ali
ne, vsakega od naštetih znanj nekdo tudi potrebuje za svoj
interes, zanj pa je pripravljen bodisi plačati ali vrniti z
drugačno uslugo iz svojega znanja in stroke. Ste pripravljeni
pokositi vrt v zamenjavo za enodružinsko koslilo? Če je vaš
odgovor da, potem boste preživeli. Če je vaš odgovor
ne, pa se lahko le prepustite usodi, ki s sabo nosi vse večje
socialne razlike, obup, depresijo, beg iz realnosti v obliki alkohola
in drog, ki posledično vodijo v kriminal in ostale oblike
»lahkega zaslužka«, ki s seboj prinašajo
nehotene posledice.

To
križišče je pred nami, potrebno si je razjasniti,
ali bomo hodili po poti krize, ali pa bo ta pot izziva. Recesija se
ne začne v državi, temveč se začne v naši
glavi.

Potrebno
je skonstruirati nov element, ki bo lahko ljudi med seboj hitro in
učinkovito zaposloval. Tu imajo časopis, internet,
televizija in radio pomembno vlogo in odgovornost. Da medij ne bo več
objavljanje in konstruiranje novic, temveč prenašanje in
kreiranje novih zaposlitev. Hkrati pa je potrebno pri vsakem od nas
prerasti Senco. Mejak ali Vrag? Bi priskočili na pomoč
svojemu sosedu, da bi lahko preživeli?

Zgodovinar Herodot je zapisal; Kriza je strašna stvar, a
vendar se v njej pokažejo najvišje človekove
vrednote; Zaupanje, drznost in pogum. Kako strašna, a resnična
misel je to!

vir: Ona

Gremo
naprej, nazaj!

Priznajmo
si, homo sapiensi, da smo si bolj v sorodu s prašičem kot
opico. Vsaj po dejanjih sodeč. Mojstrski naziv, kako oskruniti
in umazati naravo planeta Zemlje v manj kot 200 letih pripada nam in
le nam, ekskluzivno! Bravo! Zemeljske vire uporabljamo, kot da nebi
bilo prihodnosti. S takšnim odnosom pa verjemite, je kmalu res
ne bo.

Toplogredni
plini, ozonska luknja, toplenje ledu, onesnaženje zraka...
družba potrošnikov si res kuha megalomansko godljo, ki jo
bo težko prebavila, ko se bo ta v stilu bumeranga vrnila v
zatilje. Počasi, a zagotovo. Na dan izumre 50 rastlin, iz
katerih smo še včeraj pridobivali zdravila za naše
boljše počutje in zdravje, danes pa to ni več
mogoče. Mnoge vrste živali so na robu preživetja,
ogromno jih več ni in videli jih boste le še v formalinu
ali v 3D animaciji. Kje je torej meja in kdaj se bo ta nesmisel
končal?

Še
pred tem odgovorom, se je potrebno vprašati, kaj je pravzaprav
vloga človeka v tem stvarstvu, saj je za to godljo glavni
krivec. Smo tu, da uničujemo, si podredimo naravo do zadnjega
kotička, mehanicistčno zaobvladamo in s tehnologijo
preučimo še zadnji atom, razkrijemo skrivnost velikega
poka, skrivnost Boga, skrivnost sanj in človeške
psihološke ter fiziološke sestave ter potreb. Kaj
potem? Kaj se zgodi potem, ko nam bo razjasneno vse, ko bomo
znanstveno dokazali in preštudirali vsak milimeter, vsak atom
in vse zakone narave. Potem ko bomo med raziskovanjem in doumljanjem
uničili vse, si bomo lahko sami med seboj dejali, mater smo
pametni. Žal se bomo po medvedje trepljali po ramah, saj ne bo
nikogar razen človeka, ki bi to potrdil.

Sam
menim, da je naloga človeštva v naslednjih sto letih in
prihodnosti, da svoj trud in raziskave obrne v korist in varovanje
planeta. Kaj lahko raziščem in ugotovim, kar bo
pripomoglo k blagostanju na našem planetu? Ravno naš
planet lahko postane nevtralno območje, kjer religije,
filozofije, narodnosti in rase dobijo skupno točko. Dokler
nimamo skupne točke, se bomo prepirali med seboj, kdo ima prav
in kdo ne.

Pomembne
stvari postanejo nepomembne in nepomembne stvari postanejo pomembne.
Glasovi mnogih, ki se borijo za lepši jutri tako ostanejo
preslišani v trenutkih medsebojnih sporov, ki so veliko bolj
vročekrvni in zanimivi za javnost in medije, kot pa preslišano
hipijevsko oznanjevanje – rešite planet!

Pa
vendar, vse kar človeštvo za boljši jutri
potrebuje je glasnik z poznavanjem okoljevarstva, ki ve kaj je za
Zemljo dobro. In ima avtoriteto. Avtoriteto, da pove svoje razumno
mnenje in v sočloveku zbudi enako mero zdravega razuma. Saj se
gre na koncu koncev za nas vse. Nekdo, ki postavi mejo, da se
nesmisel začenja končati. Kdo je to? Novi prerok? Ne! To si
ti, človek!

Letanje
metuljev v aprilskem jutru, roža, ki bo ravnokar odprla svoj
cvet, mati zebra, ki svojemu mladiču prvič pomaga, da se ta
postavi na svoje štiri. Kit v piranskem zalivu, ki svobodno
plava in ga naši ljudje vzamejo za svojega, reka ki svobodno
teče v vsej svoji kristalni svežini. To vse so kratki
utrinki, ki jih nudi narava. Lahko pa jih tudi več ne bo. Jaz bi
jih rad še imel in mnogo ljudi, ki jih poznam tudi. Zato gremo
naprej, nazaj k tistemu kar je resnično pomembno.

vir: ona

Lep teden je za mano, ki se je zacel uradno v torek, ko sem opravil neke vaje, ki sem jih packal 3 leta. In dlje kot cakas, tezje jih naredis. Samo je pa potem veselje vecje. Sem si rekel, kurc, to je treba proslavit in sem prinesel flaso sampanjca direkt na kateder. Na zdravje sefe Osredkar, tale gre v zgodovino.!
Potem se je nadaljevalo slavje, ko sem dobil v roke master. To je tisti posnetek albuma, ki je mama vsem ostalim posnetkom, te dobi zalo--ba in jih potem kopira, da jih dobijo poslu--alci. Matrix style. Spet slavje!
V sredo se je zgodil VPK dobrodelni koncert za --eleznike in sicer za dru--ino Vrhunc. Nabrali smo okol 1300 eurov, kar je cool. Spet spet slavje!
Cetrtek je bil Orto vecer, kjer smo prijatelje vrgli na finto, smo jim razlozili da je ena striptizeta, kateri das 2 eura na mizo in plese. Fantje naivni rock'n'roll fint so nasedli kot blondika v sneznem metezu. Pravjo da mi bodo vrnil z obrestmi, ker so po izobrazbi ekonomisti. Bomo vidl. Pol pa lep vecer naprej... pa bom izpustil podrobnosti, Slavje uglavnem:)
Petek je bil moski vecer. Brez zamere zenskam, ker vecinoma niso one krive, ampak se rado zgodi, da tipi, ko so v zvezi opustijo svoje prijatelje, pol pa prcapljajo nazaj, ko kej v zvezi skripne. No mi se treniramo da se to ne zgodi in se dobimo 2x mesecno v veliki meri. Enkrat zurka drugic sport, tokrat je blo pivo night.  Itak zurka spet. Potem pa Bachus in divji vecer naprej v Ortu.
Sobota - ze mal utlujen, ampak hej, enkrat se zivi, right? No tokrat je bila na vrsti Indira Radic, ki je mela koncert na Gospodarskem Rastaviscu. Jst sem kar fan Indire. Enkrat sem na zalozbi uzel plato unplugged, vizualno je nisem nikol vidu, sem jo pa poslusu in mi je cool. No ja videz me je, roko na srce mal razocaru, pricakoval sem neki na Alicio Keys varjanta, ko sedi na stolu pa kitaro igra, dobil sem pa balkansko verzijo Helene Blagne. Ampak kaj ces Trkaj, budi uvijek kao zmaj:) Je pa toliko bolj bla muzka fina, pa se Alen uletu, ne spavaj draga moja, muzika se cuje!
Nedelja - Jean Jacques je zrihtal karte (hvala) za tale Fight Night, da smo sedeli v prvih vrstah. Dobri dvoboji ni kej. Posebi gre pa big up Zelvi, ki je v zadnjem dvoboju premagal nasprotnika suvereno.
Dons je ze pondeljek in jst mam teh zabav, dogodkov pocas polno kapo. Tko da delam danes pozno v noc, dragi bralci, se pa fajn imejte!

UNICEF Slovenija v sodelovanju s slovenskimi raperji (Trkaj, Zlatko, T-set (BMD, Ballau), feat.

King B fine) predstavlja pesem z naslovom »Some of them«. 
 

UNICEF je lansko leto praznoval 60 let obstoja in delovanja. Posebej za to prilo--nost so slovenski raperji Trkaj, Zlatko, Ballau in BMD zdru--ili mo--i in nastala je pesem z naslovom »Some of them«. Povezali so se z afri--kim glasbenikom YAGA YO-jem iz Gane, ki je spisal refren, za kon--no verzijo pesmi pa ga je odpel Mr. King B-fine, prav tako Afri--an, ki --ivi in dela v Ljubljani. S pesmijo --elijo raperji opozoriti na dejstvo, da zgolj nerganje o stanju v sodobni dru--bi ni dovolj in da lahko kot posamezniki storimo mnogo ve--. Njihov cilj je torej rapanje z namenom.

Evo tole zgorej je uradno, tole pa mal manj. Posneli smo komad, pejte mal na www.unicef.si pa kak euro pustite, clovk cloveku clovk al kako ze gre:)